OECD je objavila napoved znanj in spretnosti za leto 2021, v kateri se osredotoča na potrebo po razširjenih pristopih k vseživljenjskemu učenju. V poročilu je ocenjeno, kako je treba spodbujati razvoj spretnosti in odprtost za učenje že v mladosti ter kako bistvena je pripravljenost za učenje v poznejših življenjskih obdobjih.
Digitalne veščine
Osnovno,Vmesno,Napredno
Evropska unija
Mednarodna pobuda
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je objavila napoved spretnosti za leto 2021: Učenje za življenje. V poročilu je ocenjena bistvena narava znanj in spretnosti v sodobnem svetu, zlasti v luči pandemije Covid-19, in potreba po prilagajanju na hitro spreminjajoče se globalno okolje. Cilj poročila je tudi informirati in opolnomočiti posameznike, da se aktivno vključijo v vseživljenjsko učenje in pri tem izkoristijo državno podporo, da bi med drugim lahko sledili digitalizaciji ter okoljskim in tehnološkim spremembam.
Zaradi hitrega razvoja tehnologije je nastala stalna potreba po vseživljenjskem učenju in izpopolnjevanju. Digitalne spretnosti in znanje so med želenimi merili za različna prosta delovna mesta. To prinaša nove priložnosti za delavce in iskalce zaposlitve, hkrati pa so za opravljanje teh delovnih mest potrebne večje digitalne kompetence. Vseživljenjsko učenje je pristop, ki mora biti v ospredju, da bodo državljani lahko sledili trgu dela in digitalni preobrazbi. Oblikovanje trdnih temeljev s prenosljivimi spretnostmi, pridobljenimi v številnih okoljih, bo spodbudilo in ohranilo krog vseživljenjskega učenja ter ustvarilo gospodarstvo prilagodljivih delavcev, ki lahko prevzamejo sedanje in prihodnje vloge. Pričakuje se, da se bo delež prebivalstva v državah OECD, starega 50 let ali več, povečal s 37 % leta 2020 na 45 % leta 2050, kar bo neizogibno privedlo do podaljšanja upokojitvene starosti in s tem do potrebe, da vseživljenjsko učenje postane splošno sprejet pristop k osebnemu in poklicnemu razvoju.
Za oblikovanje učinkovitih politik na področju znanj in spretnosti je treba na učenje gledati ne le z vidika vseživljenjskega učenja, ampak tudi z vidika "vseživljenjskega učenja". To pomeni, da je treba upoštevati izobraževanje ne le v bolj formalnih ustanovah, kot so šole in univerze, temveč tudi neformalno učenje, kot je usposabljanje na delovnem mestu, in priložnostno učenje, na primer od sodelavcev. Z osredotočanjem na dolžino in obseg učenja se bosta zaradi večjega števila pristopov k razvoju spretnosti povečali odprtost in pripravljenost za sodelovanje. Ustvarjanje več priložnosti za učenje tudi zmanjšuje tveganje, da bi socialno-ekonomski dejavniki vplivali na zmanjšanje števila udeležencev v vseživljenjskem učenju.
Učinkovit razvoj znanj in spretnosti zahteva jasno načrtovanje in priložnosti za temeljno učenje v različnih sektorjih. Dejansko je potrebno tesno sodelovanje med panogami, da se zagotovi uspešna politika vseživljenjskega učenja. Na vladni ravni to vključuje strateško načrtovanje ter zagotavljanje sredstev lokalnim in centralnim vladam. To bo pomenilo tudi razvoj celovitih politik na področju izobraževanja, socialnega varstva in gospodarstva. Sodelovanje je potrebno tudi med javnim, zasebnim in civilnim sektorjem, da bi spodbudili učenje v različnih okoljih in ga naredili dostopnega in vključujočega za vse.
Vseživljenjsko učenje je najučinkovitejše, če se začne že v zgodnjem otroštvu, saj gre za kumulativni proces, ki je zasnovan tako, da nenehno nadgrajuje temeljno znanje. Poleg tega je bolj verjetno, da se nagnjenost in odprtost za vseživljenjsko učenje razvijeta v zgodnjih letih; zgodnje izobraževanje in obvezno šolanje sta ključna vidika uspešnega vseživljenjskega učenja, saj izgradnja trdnih temeljev tu ustvarja večje možnosti za razvoj trdnega odnosa do vseživljenjskega učenja (LLLA).
Ker se vzgoja pozitivnega odnosa do vseživljenjskega učenja začne že zgodaj, imajo učitelji, šolski sistemi in splošne izobraževalne politike veliko vlogo pri tem, kako odprti in pripravljeni na vseživljenjsko učenje bodo naslednje generacije učencev. Raziskave so namreč pokazale, da so politike, namenjene izboljšanju vseživljenjskega učenja med mladostniki, zmanjšale razlike v doseženi izobrazbi pri 16 letih in s tem zmanjšale razlike v prihodnosti. Med stopnjo pripravljenosti za sodelovanje v vseživljenjskem učenju in spretnostmi, ki so jih mladostniki pridobili v zgodnjem šolskem obdobju, obstaja jasen dolgoročni vpliv, zato sta pomen poučevanja in učnih načrtov ključna za to, da učenci izkoristijo prednosti izobraževanja in iščejo priložnosti za učenje tudi pozneje v življenju.
Pandemija Covid-19 je povzročila pretrese na trgih dela in v družbah po vsem svetu, kar je ustvarilo neizogibno in vztrajno potrebo po usposobljenih in prilagodljivih delavcih - ne le zaradi gospodarstva, temveč tudi zaradi posameznikov samih. Večji razvoj znanj in spretnosti lahko vodi k večji osebni varnosti v časih pretresov, saj je sposobnost hitrega prilagajanja potrebam trga dela ključna prednost, tudi če posameznik izgubi trenutno zaposlitev. Naraščanje števila prostih delovnih mest, ki so od zaposlenih zahtevala delo na daljavo, je poudarilo potrebo po usposobljenih posameznikih, ki so se sposobni naučiti delati na tak način, če tega še niso storili. Zaradi sprememb na trgu dela med pandemijo so organizacije težko našle usposobljene strokovnjake, ki bi zapolnili vrzeli; seveda pa je bolj verjetno, da bodo te vloge lahko prevzeli tisti, ki so se od zaključka obveznega izobraževanja aktivno učili in izpopolnjevali svoje znanje. To ne velja le za pandemijo Covid-19, temveč tudi za vse prihodnje nemirne čase.
Razvite spretnosti odraslim zagotavljajo bolj pozitiven pogled na svet, če bi prišlo do motečega globalnega dogodka, učitelji in zaposleni v izobraževalnih sistemih pa bodo bolje pripravljeni na vodenje tečajev prek spleta ali drugih medijev, kar bo zagotovilo, da motnje ne bodo ovirale učenja učencev ali da bo to vsaj v najmanjši možni meri. Pandemija je pokazala, da se učne koristi med državami razlikujejo, zato je bilo tako nenadno prilagajanje sistemu učenja na daljavo izziv, na katerega so bili le redki pripravljeni. Znanje je zato neprecenljiva lastnost, saj se lahko posamezniki prilagodijo različnim okoliščinam in hitreje usvojijo nove spretnosti ali znanje v primerjavi z vrstniki, ki so morda manj nagnjeni k razvoju spretnosti in učenju.
Razvoj spretnosti in vseživljenjsko učenje bosta mnogim posameznikom zagotovila večji občutek varnosti - pandemija je na primer opozorila na digitalna znanja in spretnosti ter na to, kako hitro se lahko poveča potreba po njih. Pozitivna naravnanost do učenja skozi vse življenje torej temelji na trdnih temeljih kognitivnega razvoja v izobraževanju, kar vodi k odprtosti za vseživljenjsko učenje in posledično ustvarja več priložnosti za vsakega posameznika.
© Blue Planet Studio - stock.adobe.com
