Industry 5.0 and the future of work (JRC 2023)

Strokovna skupina Evropske komisije o gospodarskem in družbenem vplivu raziskav in inovacij (ESIR) je ob več priložnostih podprla cilj spodbujanja sistemske industrijske preobrazbe, ki presega poglabljanje digitalne tehnologije v industriji, da bi sprejeli na človeka osredotočeno , prožna trajnostna paradigma. Pristop »Industrija 5.0«, ki še vedno ni vsesplošno priznan, je ključen za prihodnost evropskega gospodarstva in zelo potreben korak za zagotovitev, da bo industrija postala protagonist in ne pasivni dejavnik transformacije. V tem povzetku politike ESIR posebej obravnava presečišče med industrijsko transformacijo in prihodnostjo dela.

Prihodnost dela preživlja popolno nevihto, ki jo hkrati sestavljajo vedno bolj opozorilni znaki selitve delovne sile in pomanjkanja spretnosti ter enako zaskrbljujoče težnje, da se motnje dela zavržejo kot manj pomembne od drugih nastajajočih problemov, vključno s tistimi, povezanimi z gospodarsko konkurenčnostjo in strateško avtonomijo. . V tem povzetku ESIR razkriva številne razsežnosti razprave o prihodnosti dela in jih postavlja v kontekst trenutnih industrijskih in inovacijskih politik EU. Raziskava se osredotoča zlasti na razpravo o industrijski preobrazbi v okviru industrije 5.0.

---

Oddelek 1 povzetka trdi, da referenčna paradigma za industrijsko preobrazbo, tako imenovana industrija 4.0, ne upošteva dovolj razsežnosti delovnih mest in spretnosti ter s tem povezanih družbenih učinkov; in da podobno trenutni poudarek na „neto ničelni vrednosti“ ne daje zadostnega poudarka nujnim delovnim mestom. ESIR tako predlaga, da EU sprejme celovito strategijo industrije 5.0, katere cilj je, da sistemska industrijska transformacija postane protagonist prihodnje odpornosti in trajnosti, ne pa ovira na poti do uspešnejše prihodnosti. Ta pristop industrije 5.0 mora vključevati prihodnost dela kot bistveno razsežnost prihodnjega trajnostnega razvoja, na enaki ravni kot drugi bistveni cilji, kot sta varovanje podnebja in biotske raznovrstnosti ter, širše, zagotavljanje dolgoročne odpornosti. Predlagamo tudi, da ta pristop spremljata strateško predvidevanje in pregledovanje obzorja glede na negotovost, povezano z razvojem industrije (in dela) v prihodnjih letih. Treba je spomniti, da dolgoročna prihodnost dela vključuje preveč negotovosti za kakršno koli varno projekcijo.

V razdelku 2 je predlagan postopen pristop k vključevanju delovnih mest v industrijsko politiko EU, tako na ravni EU kot na regionalni ravni, ki temelji na predvidevanju in pregledu za nazaj. Ta pristop bi oblikovalcem politik pomagal razmisliti o ključnih vprašanjih, kot so:

1. »Kakšna prihodnost« ali bolje: kakšne alternativne prihodnosti se lahko pojavijo z različnimi posledicami za prihodnost dela in kako pri načrtovanju prihodnosti dela upoštevati povečano negotovost in svet več tveganj;
2. »Katera delovna mesta« se bodo pojavila v Evropi v smislu količine, kakovosti in specializacije; in
3. »Katere veščine« bodo potrebne, še posebej, če bo sprejet pristop k digitalni preobrazbi, osredotočen na človeka, ki bo zahteval komplementarnost med ljudmi in stroji ter prednost prvih pred drugimi.

To nas bo popeljalo onkraj tradicionalnega poudarka na "STEM" in kodiranju, k širšemu priznavanju kritičnega mišljenja, socialnih in mehkih veščin ter poznavanja domene, ustvarjalnosti in domišljije kot značilnih lastnosti prihodnjih človeških poklicev. ESIR predlaga tudi metodologije za načrtovanje relativne tehnološke specializacije Evrope in potenciala za ustvarjanje prihodnjih delovnih mest na način, ki upošteva tudi regionalne posebnosti ozemlja EU; in se zavzemajo za vključevanje ustvarjanja „dobrih delovnih mest“ v vse politike EU.

---

Če povzamemo, EU trenutno nima celovite strategije za sistemsko preobrazbo gospodarstva, ki bi vključevala ustrezen premislek o količini in kakovosti prihodnjih delovnih mest. Nedavna uvedba zakona Net Zero Industry Act in ad hoc »akademij« za ustvarjanje potrebnih veščin je obetavna poteza; vendar tudi ta dobrodošli korak ne daje dovolj pomena vprašanju ustvarjanja delovnih mest in negovanja znanj. Poleg tega se zdi, da so bile ambicije Evrope, da postane destinacija svetovnega razreda za zelene naložbe, ki bi posledično omogočile ustvarjanje novih delovnih mest, razočarane zaradi oživitve industrijske politike v konkurenčnih destinacijah, kot so Združene države, kjer je več političnih ukrepov (vključno predvsem z Zakonom o zmanjševanju inflacije) privabljajo naložbe v čisto energijo z obljubo davčnih dobropisov in sorazmerno nižjih regulativnih bremen.