Izpodbijanje digitalnih mitov (CEDEFOP 2022)

Nekaj let pred pandemijo COVID-19 je širjenje digitalnih tehnologij industrije 4.0 sprožilo zaskrbljenost zaradi avtomatizacije in izgube delovnih mest, ki jo je ta povzročila. Cedefopova prva evropska raziskava o spretnostih in delovnih mestih, v kateri so bile leta 2014 zbrane informacije o spretnostih in delovnih izkušnjah odraslih zaposlenih v EU, je pokazala, da jih je 43 % izkusilo spremembe zaradi uvedbe novih strojev in sistemov IKT na njihovem delovnem mestu. Takrat so razprave v priljubljenih medijih o vzponu robotov in algoritmov umetne inteligence (AI) slikale mračno sliko prihajajoče brezposelne in polarizirane družbe druge dobe strojev.

Prve raziskave o posledicah digitalizacije so nakazovale, da bi lahko kar polovico vseh delovnih mest v razvitih gospodarstvih nadomestili algoritmi umetne inteligence. Z vrhunskimi sposobnostmi samoučenja v umetni inteligenci in napredni robotiki, ki daleč presegajo algoritmično ali na pravilih temelječe računalniško programiranje, se pojavlja skrb, da bo zdaj za strojno zamenjavo dovzeten širši nabor prej nedosegljivih, kognitivno zahtevnih nalog.

Diskurz o vplivu digitalizacije na trg dela se je osredotočil na napovedovanje njenega potenciala za uničevanje delovnih mest. Raziskave o prihodnjih premestitvah delovnih mest zaradi novih digitalnih tehnologij so se vrtele okoli tako imenovane hipoteze o "polarizaciji delovnih mest ali rutinsko usmerjenih tehnoloških spremembah (RBTC)". Ta predpostavlja, da digitalizacija izrinja srednje kvalificirana, rutinska ali ročna delovna mesta, kjer je človeški prispevek bolj potraten zaradi natančnosti in stroškovne učinkovitosti robotov ali računalniških strojev pri opravljanju kodificiranih, programirljivih nalog.

Novejše študije kažejo bolj raznoliko sliko. Ugotavljajo, da čeprav digitalizacija neizogibno vodi do izgube nekaterih delovnih mest, bo pri večini delovnih mest verjetno povzročila predvsem preoblikovanje nalog. To je spremenilo težišče razprave, ki se je vse bolj ukvarjala s prilagajanjem potrebam po izpopolnjevanju in preusposabljanju ter odpravljanjem digitalnih razlik, zaradi česar so ranljive skupine še posebej izpostavljene motečim učinkom digitalizacije.

Očitno je, da v EU še vedno obstajajo težave pri iskanju znanj in spretnosti ter nadarjenih ljudi: Tri od štirih podjetij v EU se soočajo s težavami pri iskanju zaposlenih z ustreznimi znanji in spretnostmi. Pomanjkanje znanj in spretnosti se je morda začasno umirilo zaradi pandemije, vendar se od takrat vrača na raven pred pandemijo. Zaskrbljujoče bi moralo biti dejstvo, da so se po pandemiji naložbe v usposabljanje podjetij zmanjšale, udeležba na (neformalnem) usposabljanju pa se je bistveno zmanjšala. 

Takšni trendi so nezdružljivi z doseganjem pravičnega digitalnega prehoda. Sprejemanje in uporaba digitalnih tehnologij zahtevata strategije usposabljanja v podjetju. Te strategije bi morale vključevati prakse upravljanja človeških virov v podjetjih, osredotočene na ljudi, in socialni dialog, da se preprečijo negativni učinki sprejemanja digitalnih tehnologij na zaposlovanje.