Finska: Umetna inteligenca, politične inovacije ter prihodnost dela in učenja (2022)

V mednarodni literaturi je Finska že več kot dve desetletji med najuspešnejšimi izobraževalnimi sistemi. Njena inovacijska uspešnost temelji na modelu visokega zaupanja v poslovne inovacije in kakovostnih javnih storitvah, ki se financirajo iz javnih sredstev na področjih, kot so izobraževanje, raziskave in socialno varstvo. Trajni uspeh njenega pristopa je zdaj odvisen od ustvarjanja gradnikov za boljšo prihodnost dela v okviru hitrega tehnološkega napredka na področju umetne inteligence in sorodnih tehnologij, kjer si prizadeva postati vodilna na svetu na področju digitalnih inovacij, osredotočenih na človeka.

Država zato ponuja edinstveno priložnost za razumevanje pripovedi, političnih posegov, ki oblikujejo dojemanje prihodnosti dela in izobraževanja v Evropi. Finska je pred kratkim uvedla tri pomembne strateške pobude:

• Strategija za umetno inteligenco: Finska v dobi umetne inteligence
• Prihodnost dela 2030
• Reforma stalnega učenja

V zvezi s tem vladni pristop k izvajanju reforme stalnega učenja z ustanovitvijo nacionalnega storitvenega centra za stalno učenje, ki naj bi spodbudil nadaljnjo ponudbo kratkih tečajev, ki temeljijo na znanju, ter strategija in vizija, ki ju predlaga inovacijski sklad SITRA z modelom lokaliziranih ekosistemov za oblikovanje znanj in spretnosti ter temelji na sistematičnih poskusih, predstavljata dva različna scenarija za uresničitev Finske kot družbe z intenzivnim učenjem. Po slednjem modelu bi lahko Finska postala vodilna svetovna država, ki kaže nove poti do digitalno vključujoče družbe in prihodnosti dela, ki temelji na občutku osebne ustvarjalnosti, usposobljenosti in osebnega pomena. Po takem scenariju se lahko učenje v ekosistemih uresniči tako, da delovno življenje obnavlja kompetence in kompetence obnavljajo delovno življenje.

Članek skozi prizmo finskega procesa strategije umetne inteligence in nedavne reforme stalnega učenja obravnava uporabo predvidevanja kot sredstva za obravnavo kritičnih negotovosti in verjetnih prihodnosti kot načina dolgoročnega oblikovanja politik. Drugič, članek prikazuje, da čeprav je Finska vzpostavila znatne zmogljivosti za prihodnost, ostajajo izzivi, ko gre za izvajanje politike. Pojavljajo se vprašanja, povezana s tem, kdo je povabljen za mizo, in skrita tveganja skupinskega razmišljanja. Še pomembneje pa je, da finske izkušnje kažejo, da je treba razmisliti o tem, kako lahko metode predvidevanja vplivajo na procese izvajanja politike in kaj bi to pomenilo v smislu institucionalne ureditve in zmogljivosti.